BORNEO, junij 11 - poročilo prve skupine; yesss!!

Priznam, da po decembrski raziskovalni turi nisem bil povsem prepričan, da se bo Borneo zares prijel kot ena naših naslednjih uspešnih destinacij. Preveč stran z vseh poti, preveč brez turističnih pritiklin, s prevelikim razdaljami, na trenutke preveč naporen, preveč džungelski, daleč preveč brez mrzlega pira v deželi pod Alahovim okriljem. A sem se zelo očitno in povsem zmotil. Prva skupina sedemnajstih diverzantov je prišla nazaj brez izjeme zadovoljna – pa kaj zadovoljna, navdušena! Le čemu in le zakaj neki??

Z letali, čolni, taksiji, peš - Borneo nudi vseGovorimo o južnemu, indonezijskemu delu ogromnega otoka, velikega za petintrideset Slovenij. Malezijska tretjina na severu je turistično že kdaj odkrita, izsekana, urejena, zavožena v popolnost klasičnega turizma in popotništva. V treh tednih Kalimantana, kot se imenuje južni del, pa smo videl kvečjemu dvajset turistov. Slabih deset med orangutani na začetku poti in približno toliko v kiču belih plaž otočka Deravan. Vmes pa nič!

Je sploh še kje drugje mogoče najti tako pošteno mero popolne ekskluzive?

Orangutani, naša ne tako daljna žlahta

Ampak kakšen nič! Trije dnevi na barki v ozkih pragozdnih kanalih nacionalnega parka Tanjung Puting. Še vsi zakrčeni od le napol pozabljenih služb, nervoze in pakiranja smo se kar razlezli po široki palubi, z najboljšim kuharjem na krmi, z večernimi čebrički in lahnim vetrcem skozi nočne mreže proti komarjem. In z orangutani, ki so nas spremljali prek dne, se počasi zibali na krošnjah nizko nad nami, skušali včasih kaj ukrasti z barke, prijazne kosmate mamce z dojenčki v naročjih pa so včasih koga prijele za roko in gledale modro, z otožno globino v očeh: saj bi te imela, ampak … če si pa tako grd in hecen!!

Dolga pot s paše domov - obstaja to še kje drugje na svetu?

Sagada, močvarna prostranstva povsem na jugu otoka, barka sredi jezera in razvlečena čreda bivolov, ki počasi plavajo s pašnikov na svoje domove sredi vodnega prostranstva. Večerja v zanikrni, vroči restavraciji, pred katero se zbere pol ulice, ljudje vriskajo, skačejo, mahajo z rokami: hello, mister, hello! Neverjetni so – tako iskreno veseli tujega obraza in tako v nedolžno prijazni s popolnimi tujci. In potem spanje na tleh zlatarjeve hiše, ki je le lesena koliba na kolih; v vasi, veliki za morda sto tisoč prebivalcev, pač ni hotela – za koga neki le?

Ne sveti se vse, kar je diamant!

In potem diamantna polja Martapure, ogromni kraterji prekopane zemlje, v kateri se včasih zasveti za pšenično – ali makovo – zrno veliko bogastvo. Ob njem že stoletja životarijo generacije revnih kmetov; zemlja rodi za preživetje, diamanti ponujajo upanje še za kaj več. A največji večini vedno znova ostane le uborno, trdo življenje. In kot pravi reveži, ki nimajo kaj skrivati, so nas veseli; turisti le ne pridejo med njih vsak dan.

Trgovine na čolnih

Plavajoča tržnica na robu Banjarmasina, jutro na reki z zlato svetlobo nad palmami vzhajajočega sonca, naselja na kolih med vodo in riževimi polji, čolni s samotnimi ribiči in ponovno široki nasmehi in mahanje z rokami: hello, mister, hello – na Borneo bi bilo vredno priti že samo zaradi ljudi. In njihovega smeha – obstaja še kje drugje tako iskren in povsem iz globin veselja?

Skozi ozke kanale proti Dajakom

Reka Mahakan – v temi noči se v ozkih čolnih prebijamo do prvih vasi pragozdnih plemen in krošnje nad nami dobivajo v soju zvezd nadih najbolj neverjetne filmske kulise – so tu snemali Indiana Jonesa? Tarzana ali vsaj Sneguljčico in sedemnajst srečnih norcev? A prva tura ima svoje prednosti in pomanjkljivosti: n Mahakan ne bomo šli več. Ker je daleč in ker toliko vsega in podobnega dobimo že drugje!

Bivališče pod skalo in prvi belci njegovega življenja.

Sever in iskanje nomadskih Dajakov plemena Punan. Nisem povsem verjel vodniku Rusdyju, ko mi je že decembra pravil, da tam globoko v džungli goli ljudje še vedno živijo v jamah. Ne, ne poznajo hiš – v jamah! A težko bo priti do njih … turisti – ha, turisti? On je bil z dvema tujcema nazadnje med njimi pred tremi leti, drugega ni. Če najde zanesljivega lokalnega vodnika in nekaj plemenskih nosačev, lahko zmagamo.

Tabor sredi gozda. Seveda je deževalo!

In smo, a komajda. Zmagali. Štirje dnevi džungle, pijavk, dežja in vročine, da se je cedilo z nas. Noči pod ponjavo sredi gozda, v zavetju visoke previsne skale, v samotnem kampu nabiralcev lastovičjih gnezd. In potem naš edini Punan Dajak – ostali so ušli, ko smo lomastili med skalami in vejami. Da, prav tak, kot nam je govoril Rusdy, naš vodnik. Bil je mlad fant, malo 
Vrnitev v civilizacijo nam je dobro delaprestrašen in še bolj začuden. Prvič vidi belega človeka, dom njegove družine je le zavetje pod visoko skalo, vsa hosta pa je njegovo bivališče in lovišče. Ne, ne poznajo hiš, skalna kraška pokrajina jim nudi dovolj zavetij. In vemo za naslednje leto: šli bomo še globlje v džunglo, s čolni in peš in prišli do dveh, morda treh družin, v jami, iz katere jih še niso pregnali pogoltni iskalci gnezd. Vsaj letos še ne. Zdaj vemo, kje jih iskati in imamo preverjeno ekipo lokalnih nosačev in izkušenega vodnika, Marsuda, ki pozna komaj vidne steze in pred katerim Dajaki ne bežijo. Šel bo pred nami z darili in jim razložil, da smo prijazni in neškodljivi.

Bo držalo: naslednje leto imamo še veliko postoriti!

In potem otok Deravan, mala solza sredi morja, obkrožena s pasom belega peska in turkiznega morja, z ribiško vasico na eni strani in z nekaj turističnimi bungalovi na drugi. V pol ure prideš okoli in okoli in v vasi ti zvečer pripravijo sveže ribe in riž. Bali je bil verjetno tak pred koliko … osemdeset … sto leti? In jezero sredi sosednjega otoka, z
Plavanje z mantami je noro doživetje - prav škoda zaradi morskih psov ... a, korajžni možakarji v čolnih?milijoni – kaj milijoni, milijardami - meduz. Ki ne pikajo, plavaš med njimi kot med ogromnimi snežinkami, ki se te dotikajo in božajo. V morju malo naprej pa plavajo mante, do tri metre imajo čez krila in kot ogromni bombniki naslednje generacije precejajo plankton skozi široko odprte gobce. Meter, dva stran od tebe – in ko že pomisliš: ups, to bo pa sranje!, poniknejo pod tebe in izginejo nekam v globino – če to niso nebesa!

Na koncu pa Bali, natrpan turistični Bali. A iz norije južne obale se zapeljemo skozi vasi v notranjosti otoka, kjer je vsako bivališče kot tempelj bogovom rodovitnosti, daleč za riževimi terasami pa v meglicah dvigajo vulkani. Norijo Balija je treba doživeti – ker potem šele bomo znali ceniti popolno drugačnost in ekskluzivo neverjetnih krajev in ljudi, ki ostajajo za nami.

Ker mi nismo bili v Indoneziji, kje pa – bili smo na Borneu! Kar pa je svetove daleč od vsega drugega.

Poglejte si več v fotogaleriji: BORNEO 2011

Oglej si celotno galerijo »

Tukaj pa najdete še dobro zalogo orangutanov:

Oglej si celotno galerijo »

In kaj so povedali nekateri naši sopotniki?

Desno je pa naš Branko in ne Romanin Silvo - da ne bo pomote in hude krvi!ROMANA: Kam gresta? Na Borneo v džunglo s Šerugo?! Ful dobro!!! Kaj pa komarji, pa kače pa vlaga, pa sredi jungle boste spali v šotorih?! S približno takšno popotnico bljižnih sva se spravila na pot polno pričakovanj, predstav in vprašanj. In brez pomislekov lahko poveva, da je bilo to potovanje polno presežkov v vseh pogledih. No, razen vlage, števila komarjev in vse ostale golazni, ki je ob pripravah prispevala kar največ vprašajev. Res je bila najina predstava o džungli precej bolj ''hard'', kot
Nekaj zadovoljnih popotnih duš: Lado, Helena, Romanase je kasneje izkazalo. Razen švica v potokih, blata in par pijavk, je bilo vse ostalo na trekingu precej podobno hoji po domačih planinah. Pa da ne bo pomote, doživetje v džungli je bilo zato še bolj noro, nepozabno in vredno vsake kapljice švica. Spanje v mesečini pod skalnim previsom, s pogledom na krošnje stoletnih dreves, ali pa biti prvi belec, ki ga zagleda Dajak v svojem skromnem domovanju je res neprecenljivo. Kaj od doživetega je bilo najboljše, najlepše? Res težko vprašanje! Ob orangutanih, plavanju z meduzami in mantami, so zagotovo največji vtis pustili ljudje. Njihov prijazen nasmeh, iskren stisk roke, nedolžen pogled, predvsem pa neobremenjenost z vsem kar nam predstavlja vsakodneven boj, pa naj bo to čas, služba, sosed ali Master Card. Niso revni, nimajo manj kot mi; več imajo - srečni so!

Kaj pa ''alfa samec''?! Ja, Zvone ima pač rad stvari pod kontrolo! Pa glede na to kam nas je peljal, je to verjetno do neke mere tudi potrebno. Človek, ki ve kaj počne, dobro dela in zraven uživa.

URŠA: Kako to misliš, zakaj ravno Borneo?
Včasih je treba it na konec sveta. Odklopit svojo realnost in na široko odpret oči. Do pasu v blato, do ušes v švic, po "kaj mi je tega treba" in "a to naj bi bil dopust". Nekam, kjer spet začutiš, da je življenje več, kot tistih nekaj krat nekaj kilometrov, ki jih doma po dolgem in počez drajsaš dan za dnem. Včasih je tak konec sveta takoj za naslednjim vogalom. Včasih - na res dobro leto - je pa na Borneu.
In potem stojiš na robu gigantske luknje v rudniku diamantov in ti gre konkretno na jok ob pogledu na skupino mladih fantov, ki zapravljajo dneve v iskanju miniaturnih svetlečih kamenčkov. Oni se ti pa na vsa usta režijo nazaj iz tiste umazane rupe in ti mahajo, kot da si angleška kraljica v mimohodu, samo zato, ker je dan lep in ni enak prejšnjemu ali naslednjemu. Kje hudiča sem že pozabila svoje tovrstno navdušenje nad malimi stvarmi, kadar mi življenje visi za vratom in oponaša mlinski kamen namesto ogrlice?
Čudoviti Borneo. Kjer ljudje do tebe še vedno stopijo iz pristnega firbca, ker nisi že petdesetmilijonti turist, ki so ga videli tisto leto, ampak mogoče šele stotretji. Kjer s fotoaparatom ne letaš ti za njimi, ampak oni za tabo. Kjer si mogoče ena zadnjih generacij, ki se je bo - skoraj v divjini - dotaknil orangutan. Plavajoči bivoli, mesta na kolih, tuš iz plastičnega kanistra in pranje cunj pol metra od stranišča, kjer čakajo ribe na darilo z neba (življenjski krog se sklene zvečer na krožniku). Pijavke, komarji, blato, dež, avtentična džungla, ki najprej ugrizne in šele potem sprašuje. Tropski otočki, bele plaže, miroljubne meduze (kot da bi plaval med ogromnimi smrklji), koralni grebeni, morske želve ...
Kako sploh lahko ne Borneo?
(in ja, tudi z Zvonetom se da čist fajn zdržat ... a ne, Zvone? :))

LIDIJA: Za dan mladosti za tri tedne na Borneo, pa na koncu, za piko na i, še na Bali!! Zvonetova prva skupinska tura v te »odštekane« kraje, ni moglo zveneti bolj vabljivo!?
Pristno, prvinsko, še skoraj neomadeževano!? JA, RES JE BILO!!
Že dobrih deset dni sem doma, pa se mi še vedno čudovito mota po glavi, še vedno sanjam o tistem odmaknjenem svetu, kjer je vse tako preprosto…
Daleč od ponorelega sveta se dogajajo čisto drugačne stvari!!!! Na polno doživljam, ta umirjen, prijazen svet: brez pametnega razloga kolovratim po močvirskem gozdu, se pogrezam v blato, se nastavljam pijavkam, bredem preko reke, zjutraj oblečem mokre, zasvinjane cunje in lezem naprej v želji, da najdem pravega džungelskega človeka…
Prenočujemo na palubi ladje, na lesenih tleh v dnevnih sobah »koliščarskih hiš«, v preprostih sobah le s posteljo, WC-jem in čebrom vode pa na hodniku, ob reki, ali na pečini pod skalnim previsom na en dva tri pripravljenih skupnih ležiščih sredi džungelskega raja, izjemoma kdaj v hotelskih sobah z lastnim tušem in klimo…
Zakaj to počnem? Tako preprosto je. Všeč mi je! Telo je prijetno utrujeno! Duša pa…, ja, dušo pa razvajam do onemoglosti: igram se, skoraj že ljubkujem z orangutani, samice z mladiči so tako prijazne in čutne, sočustvujem z »atletskimi« bivoli, ki vsak dan več ur plavajo do svojih pašnikov, se čudim lastovicam, ki spletajo svoja gnezda v globočinah podzemnih jam, se na glas razveselim prekrasnih metuljev sredi tropskega gozda, se poskušam privaditi na prijazne meduze, ki me nežno žgečkajo, dih mi zastaja ob veličastnih mantah, ki se ne pustijo motiti na svojem večernem obhodu, celo pijavke ne morem pretirano zmerjati, če se jim zahoče malo moje krvi…
Vračam nasmehe prijaznim ljudem, s svojim slabim meter šestdeset lahko čisto spodobno konkuriram njihovi višini, tako da se prav dobro počutim…zanimanje jim vzpodbudi naša bela polt, previdno nam namigujejo: Vas lahko slikam, se slikate z nami? Pa še s svojim statusnim simbolom – telefonom, ki naredi nepozabno slikco, se lahko pohvalijo. Tudi nam godi, ta njihova sprejetost drugačnih…
Prosjačenja, nadlegovanja in siljenja k dobrim nakupom tu ne poznajo! ŠE NE !
Se pa zato na Baliju po malem srečamo s temi tegobami…

Na Baliju pa se, žal, tudi zavem, da tam daleč na zahodu baje obstaja neka napredna civilizacija, ki ji menda pripadam, v katero se moram vrniti! Ni se mi šlo, v meni je vse klicalo po ŠE, ŠE…

Zdaj še bolje vem: doma le še »fejst« delam, da bom lahko spet »fejst« uživala na poteh k Zvonetovim prijaznim ljudem…
Še so odmaknjeni kraji na svetu, zagotavljam, da jih nismo preveč pokvarili s svojo prisotnostjo, ŠE JIH LAHKO DOŽIVITE!!!

Seznam prispevkov

BORNEO, junij 11 - poročilo prve skupine; yesss!!
29. 06. 2011

Priznam, da po decembrski raziskovalni turi nisem bil povsem prepričan, da se bo Borneo zares prijel kot ena naših naslednjih uspešnih destinacij. Preveč stran z vseh poti, preveč brez turističnih pritiklin, s prevelikim razdaljami, na trenutke preveč naporen, preveč džungelski, daleč preveč brez mrzlega pira v deželi pod Alahovim okriljem. A sem se zelo očitno in povsem zmotil. Prva skupina sedemnajstih diverzantov je prišla nazaj brez izjeme zadovoljna – pa kaj zadovoljna, navdušena! Le čemu in le zakaj neki??

Zelo krvava pot do ozdravitve
Mančong
08. 12. 2010

Včasih se mi zazdi, da ljudje nismo zares samo dobri. In občasno pomislim, da bi se Zemlja počutila bistveno bolje brez nas. Zagotovo pa vse živo, kar poleg človeka še uspeva na tem planetu.

V mokro osrčje Bornea
MUARAMUNTAI
06. 12. 2010

Brez letalskih skokov bi bil v teh krajih mrzel. Oziroma: bi šlo, a za poti zadnjih treh tednov bi rabil vsaj dvakrat več časa, svetniško potrpežljivost matere Tereze in zagnanost Johna Ramba v njegovih mladih letih.

Raj tropskega otoka namesto pekla džungle
DERAWAN
02. 12. 2010

V Tanjung Redep na severovzhodu Kalimantana sem priletel iz Balikpapana. Pravzaprav je šlo takole: dan pred tem sem zjutraj letel iz Pangkalanbuna, opoldne v Darjamasinu zamenjal letalo in prispel sredi popoldneva v Balikpapan.

Na pol poti in malo zmeden, kje so Dajaki?
Borneo
01. 12. 2010

Mislim, da tega še nisem omenil. Šef – to sem jaz! – me je na Borneo poslal službeno, za najin mali popotniški klub naj bi odkril kakšno novo, bolj avanturistične sorte turo.

Kot pač vsi normalni ljudje
TANJUNG PUTING
26. 11. 2010

Navsezadnje imajo ribe neko svojo osebnost. Dva zajca si nista enaka in psi ter mačke jo imajo tudi zagotovo. Pa da je ne bi imeli orangutani?!

Obisk pri res krasni žlahti
PANGKALANBUN
26. 11. 2010

Na mojih turah me vedno znova zanimajo predvsem ljudje. Čim bolj drugačni ljudje; saj imam sicer rad lepe pokrajine, od daleč tudi visoke hribe in tudi dobra oštarija v mestu mi prav tako dobro dene. A ljudje so še vedno glavni razlog mojih potovanj.

Kot bi prasca z žago klal
BANJARMASIN
24. 11. 2010

Vem, zveni grdo, ta naslov – ampak prav to mi je takrat hodilo po glavi. Kako lepo zna izgledati zrezek nekje v fini restavraciji, ob svečkah, z natakarji v črnem in z menijem, v katerem je za pol biblije samih nekih finih in dolgih imen, najraje v francoščini.

1 2